Na današnji sončni petkov popoldan smo se iz šolskih klopi podali naravnost na izlet po Ljubljanskem barju in okolici. Ljubljanski morost ali močvirje sta bila uveljavljena izraza vse do 1880. Fran Levstik je v poročilu o melioracijah takrat prvič uporabil ime Ljubljansko barje in se s tem izognil nepriljubljenemu izrazu močvirje. Na prvi pogled nam barje ne deluje posebno privlačno. Njegova notranjost z noskončnostjo polj, travnikov, potočkov, mlak, ptic, žabic in hribov in hribčkov, ki se dvigajo v ozadju, nas pozitivno preseneti. Poleti so travniki na barju pozno pokošeni, saj se v visoki travi skrivajo gnezda številnih zaščitenih vrst ptic, ki še niso zapustila svojega doma.
Zgodnja jutranja vožnja v službo po dolgih ravninah barja je bila vedno posebno doživetje. Čudovite meglice, poplavljeni travniki, ptice in divjad so bili magnet za moj fotoaparat. Na barju lahko ljubitelji konj obiščete Posestvo Jurečič v Lipah, kjer imajo konji ogromne prostore za izpust, delo lastnikov in zaposlenih je profesionalno z veliko ljubeznijo do čudovitih živali. Medtem ko Bianka jaha se midva z Rokom prav nič ne dolgočasiva. Iz posestva kreneva s kolesi ali peš po dolgih kolovozih južno proti Podpeškemu jezeru. Poleti se tu nekateri kopajo ali pa odpravijo skozi gozdiček na Krim. Midva se usedeva na čudovito teraso Gostilnice Jezero in si privoščiva dobre tortice in čajček. Lahko se podate še na krajši in lažji pohod na Sv. Ano, ki je primeren tudi za otroke. Na vrhu je cerkvica in čudovit razgled.
Na poti iz kraja Lipe proti našemu domu se peljemo skozi kraj Ig in povzpnemo še na drugi večji hrib, kjer se čudovit razgled razprostira daleč naokrog. Tu je cerkvica na Kureščku, dom Kurešček z dobrotami na žlico in ranč Zapotok. Razgled si lahko ogledate na enem od naših starih posnetkov. V bližini Iga se nahaja še prekrasen Iški Vintgar, kjer se ljudje poleti hladijo v kristalno čisti vodi ali pa podajo na Krim iz Iške vasi.
Dan je bil prekrasen. Izkoristili smo ga v čudoviti naravi, le streljaj iz mesta. Jahali smo, kolesarili, metali kamenčke v mlake, se sladkali in naužili čudovite neokrnjene narave.
