Na eni strani hrana v smeteh, na drugi strani krči lakote

Povemo svojim otrokom kakšen je svet okoli nas? Jim povemo, da sestradani in bolni otroci v Afriki ta trenutek umirajo? Jim povemo, da ni potrebno na drugi konec sveta, da srečajo družino, ki se pozimi stiska v edinem ogrevanem prostoru hiše, kateri streha pušča in kmalu bo tudi luč izklopljena zaradi neplačanih položnic? Da v sosednem kraju živi otrok, ki zvečer poje samo košček kruha in ne potrebuje metle in smetišnice po večerji, ker je pojedel tudi vse drobtinice. Jim povemo, da njegova mama dolgo v noč bedi, ker je preveč lačna, da bi zaspala? Ali jim morda povemo vsaj to, da nekaterim otrokom ni potrebno narediti pot skozi sobo polno igrač, da lahko prideš do postelje, ker igrač skoraj nimajo? Najbrž jim ne. Pa jim lahko, moramo, zmoremo povedati?

Včeraj po večerji sem bila najprej jezna in nato še žalostna. Skuhala sem okusno večerjo sestavljeno iz postrvi, polente in motovilca. Običajno pri nas zaželjena hrana je kar naenkrat postala: “bljak”, “pojedla bom samo solato”, “pojedel bom samo polento…” Še toliko bolj me je to razjezilo, ker ni bilo razloga, da bi se pred tem naprimer najedla s skritimi sladkarijami ali pozno malico, ampak sta spet nekje pobrala kako nekaj ni dobro. Kljub majhnim porcijam je kar nekaj hrane ostalo na krožniku in ko sem med pospravljanjem razmišljala o družinah za katere se mami blogerke trudimo pridobiti pomoč, so mi pogled že zameglile solze. Žalost je povečal še spomin na pripovedi prijateljice, ki dela v živilski trgovini in vsak večer iz oddelka pripravljene hrane meče v smeti cele piščance, krače, pečen krompir in ostalo. Kaj se gremo? Kaj je narobe z nami? Jezo in žalost sem že težko nadzorovala. Dvakrat sem globoko vdihnila, ter za trenutek razmislila kako bom izbruh prilagodila sedem letnici in štiri letniku. Povedala sem jima veliko primerov žalostnih družin okoli nas, tudi otrok na drugem koncu sveta, otrok, ki niso lačni vendar si želijo kdaj na počitnice, na sneg, na morje, v kino, drsališče… Medtem, ko mi brezskrbno sedimo za mizo in razmišljamo kaj bomo kuhali za praznike, s čim se bomo sladkali, kako bomo okrasili jelko, kje se bomo potepali in koliko igrač moramo razgrabiti po trgovinah, da bodo naši otroci srečni, številni razmišljajo kako bodo kupili osnovna živila in topla oblačila. Nočem ju prikrajšati za igrače, zimske radosti in kvalitetno in okusno hrano. Želim si le, da vesta in se zavedata, da ni vse kar imamo tako samoumevno, da cenita kar imata in da znata deliti z drugimi. Takoj sta predlagala, da podarimo za Božič nekaj igrač, hrane in oblačil. Razmišljala sta tudi o hrani, ki je ostala na krožnikih in ob tem sta bila žalostna. Svoji starosti primerno sta razumela sporočilo in vedno, ko bosta s prevzetnostjo pozabila nanj bom poskrbela, da se na to spet spomnimo.

Napočil je pravi trenutek za spremembe. Čas je, da konvencionalne praznike, darila, preobilne krožnike zamenja pozornost in ljubezen. Kot sem že v blogu “Ljubezen se ne da kupiti” zapisala, je pravi čas, da se pozornost iz materialnih dobrin preusmeri v tisto v srcu. Skupaj nam bo uspelo.

Njami mami vam želi lepe praznike.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s